Nami Tanjić: “Nogomet je del mene že od malih nog”
Ko stopiš na igrišče, vidiš nasmešek, odločnost in mirno samozavest – to je Nami Tanjić. Mlada nogometašica iz Ajdovščine spada med tiste športnice, ki jih žene iskrena ljubezen do igre in želja po nenehnem napredku. Čeprav je pred kratkim prestala težjo poškodbo, jo danes predvsem veseli, da je znova tam, kjer se počuti najbolj doma – na zelenici.
V pogovoru Nami razkriva, kdo jo je popeljal v svet nogometa, kako se sooča z izzivi ter katere vrednote ji pomagajo rasti kot igralki in osebi. Od prvih dotikov z žogo do razmišljanja o prihodnosti in profesionalizaciji ženskega nogometa – njena zgodba je navdihujoča in predvsem iskrena.
Z nami je delila svoje misli o ekipnem duhu, motivaciji, osebnih ciljih in o tem, kaj pomeni biti ženska v svetu, kjer nogomet postaja vse bolj enakopraven prostor za vse.
Kdaj ste prvič brcnili žogo in začutili, da je nogomet nekaj posebnega?
Prvič sem žogo brcnila že kot majhna deklica, mislim, da pri štirih ali petih letih. Poseben pomen pa je nogomet dobil zaradi mojega očeta, ki je bil tudi nogometaš. Dokler ga niso ustavile poškodbe, je igral tako nogomet na zelenicah kot tudi dvoranski nogomet. Velikokrat sva skupaj odšla na igrišče, kjer mi je pokazal prve dotike z žogo, prve finte in predvsem užitek v igri. Tisti trenutki, ko sva skupaj brcala žogo, so bili tisti, ko sem zares začutila, da nogomet ni samo šport, ampak nekaj, kar me spremlja in motivira že od malega.
Kdo je bil vaš prvi trener in kaj vam je ostalo najbolj v spominu iz tistih časov?
Moj prvi trener je bil Luka Kompara. Takrat sem bila prvošolka. Bil je zelo prijazen in potrpežljiv. Vedno nas je spodbujal, da se trudimo, in nas učil novih nogometnih veščin. Če smo bile preveč nagajive, je znal biti strožji, a smo ga vseeno imele rade, saj je vedno poskrbel, da je bil nogomet zabaven in prijeten.
Kdaj ste začutili, da bi lahko nogomet postal več kot le hobi?
Prvič sem začutila, da bi nogomet lahko postal več kot le hobi, ko sem začela resneje trenirati in sem spoznala, koliko veselja mi daje igranje in učenje novih veščin.
Se vam je zaradi priimka kdaj zdelo težje dokazovati, saj imate strica (Almir Tanjić), ki je pustil pečat pri ajdovskem Primorju?
Ljudje večkrat omenijo moj priimek in ga povežejo z mojim stricem, ki je pustil velik pečat pri ajdovskem Primorju. A jaz se vedno trudim dokazovati sama zase, s svojim delom in trudom na treningih ter tekmah. Vesela sem, če lahko nadaljujem družinsko tradicijo, vendar si želim, da me ljudje poznajo po tem, kar sama pokažem na igrišču.
Vam je kdaj dal kakšen nasvet, ki vam je pomagal v karieri?
Vedno mi govori, naj ostanem vztrajna, naj se trudim in nikoli ne obupam, tudi ko stvari ne gredo po načrtu. To me je naučilo, da je za napredek treba vztrajno delati in vedno verjeti vase.
Lansko sezono ste večinoma izpustili spomladanski del zaradi poškodbe. Kako je bilo znova stopiti na igrišče in odigrati polnih 90 minut?
Res je, spomladanski del sem izpustila zaradi poškodbe – natrgane vezi in počenega talusa. Ko sem se vrnila na igrišče in odigrala polnih 90 minut, je bil ob tem prisoten strah, a hkrati sem čutila veliko veselje in samozavest. Ta izkušnja mi je dala dodatno motivacijo in pokazala, koliko sem zmožna.
Ste po tej izkušnji bolj pozorni na regeneracijo in preventivo?
Da, zdaj bolj poslušam svoje telo, se bolj posvečam ogrevanju, raztezanju in krepilnim vajam, da zmanjšam tveganje za poškodbe in sem pripravljena za treninge ter tekme.
Kako bi opisali svoj slog igre – ste bolj tehnična, borbena ali taktično usmerjena igralka?
Rekla bi, da je moj slog igre kombinacija tehničnosti in borbenosti. Rada imam, da lahko žogo obvladam in z natančnimi podajami soustvarjam igro, hkrati pa ne bežim pred dvoboji in sem pripravljena boriti se za vsako žogo. Taktika je seveda prav tako pomembna, zato vedno sledim načrtu ekipe in skušam prispevati k njenemu uspehu.
Kaj bi v tej sezoni najraje izboljšali pri svoji igri – tehnično, fizično ali mentalno?
V tej sezoni bi se najraje izboljšala predvsem mentalno. Želim si še bolj razviti svojo koncentracijo, odločnost in zbranost med igro, da bom lahko še bolje prispevala k uspehu ekipe.
Kaj vam pomeni dobra podaja v primerjavi z zadetkom?
Dobra podaja mi pomeni zelo veliko, morda celo toliko kot zadetek. Zadetek je seveda pomemben, a prava podaja lahko ustvari priložnost, ki vodi do gola, in poveča moč ekipe.
Ste bolj igralka, ki razmišlja ali deluje po občutku?
Menim, da sem kombinacija obeh. Včasih igram po občutku, predvsem v trenutkih, ko je treba hitro reagirati, a hkrati razmišljam o potezah in poskušam sprejemati odločitve, ki koristijo ekipi.
Koliko pozornosti posvečate analizi tekem in podatkom o igri?
Analizi tekem in podatkom o igri posvečam toliko časa, kolikor mi ga dopušča urnik. To mi pomaga videti svoje napake in napredek, ekipe pa področja, kjer lahko še izboljšamo igro.
Kakšne cilje ste si zastavili v letošnji sezoni?
Moj osebni cilj v letošnji sezoni je, da napredujem na vseh področjih igre. Poleg tega želim ohraniti zdravje in preprečiti poškodbe, da bom lahko igrala stabilno skozi celotno sezono. Ekipni cilj pa je, da se uvrstimo med najboljše štiri.
Kako bi za zdaj ocenili potek letošnje sezone – ste zadovoljni s svojimi predstavami?
Za zdaj menim, da potek sezone teče dobro. S svojimi predstavami sem zadovoljna, a vedno vidim področja, kjer se lahko še izboljšam. Trudim se dati vse od sebe na treningih in tekmah ter prispevati k uspehu ekipe.
Kaj pa kot ekipa?
Sezona za ekipo poteka dobro. Sicer še niso vse stvari popolne, a vidim napredek in trdo delo vsake posameznice, kar nas počasi vodi proti zastavljenim ciljem. Skupaj si prizadevamo, da igramo bolj povezano in učinkovito.
V letošnji sezoni ste klonile proti Radomljam in Ljubljani. Kako se osebno odzovete po porazu – analizirate ali raje hitro pozabite in greste naprej?
Po porazu se najprej poskušam umiriti in razmisliti, kaj se je zgodilo. Obenem se hitro osredotočim na prihodnje izzive in ohranim pozitiven, motiviran pristop.
Kje vidite največ prostora za napredek ekipe?
Največ prostora za napredek ekipe vidim v boljšem povezovanju na igrišču, natančnejših podajah in izkoriščanju priložnosti za zadetek.
Ste v garderobi bolj tiha opazovalka ali motivatorka?
V garderobi sem večinoma tiha opazovalka. Rada spremljam dogajanje, poslušam in razmišljam o igri, a kadar je potrebno, tudi jaz spodbudim soigralke.
Vas mika igranje v tujini ali je za zdaj fokus izključno na Primorju in razvoju doma?
Trenutno sem osredotočena na Primorje in razvoj kot igralka. Igranje v tujini me zanima, a za zdaj želim najprej dati vse od sebe doma in zaključiti šolske obveznosti. Če bi prišla res dobra ponudba, bi verjetno razmislila o koraku v tujino.
Kaj bi bil za vas dokaz, da ste res uspeli v nogometu?
Zame bi bil dokaz, da sem uspela v nogometu, podpis profesionalne pogodbe. Super bi bilo, če bi se to zgodilo v Sloveniji, a če bi bila ponudba iz tujine, bi bilo še toliko bolje. Pomembno mi je tudi, da ob tem razvijam svojo igro, prispevam k uspehu ekipe in sem ponosna na trud, ki ga vlagam.
Kateri klub ali igralka vam je vzor?
Nimam vzornice, imam pa vzornika – Paula Dybalo. Občudujem ga zaradi njegove tehnične podkovanosti in pristopa do igre, od katerega se poskušam učiti. Med klubi mi je najljubša Barcelona zaradi sloga igre, ki ga igrajo – tehnično dovršen, povezan in kreativen.
Kaj bi vam pomenilo, če bi v Sloveniji prišlo do profesionalizacije ženskega nogometa?
Profesionalizacija ženskega nogometa v Sloveniji bi bila res velika stvar. Pomenila bi več priložnosti za razvoj, boljše pogoje za treninge in tekmovanja ter možnost, da se nogomet resnično jemlje kot kariera. Za igralke bi to pomenilo, da lahko bolj osredotočeno delamo na svojem napredku in dosežemo višjo raven igre.
Kdo je Nami, ko si zares želi odklopa od nogometa?
Ko si želim odklopa od nogometa, sem Nami – nekdo, ki uživa v preprostih stvareh, se sprosti ob prijateljih in družini, posluša glasbo ter si vzame čas zase, da si napolni baterije.
Kako bi vas opisali prijatelji?
Prijatelji bi me opisali kot vztrajno, pozitivno, zanesljivo in sočutno osebo. Rada pomagam, pripravljena sem poslušati, sem odločna in vedno skušam ohranjati dobro voljo tudi v težjih trenutkih.
Ste bolj jutranji ali večerni tip?
Sem bolj večerni tip. Takrat se najbolje sprostim, umirim misli in preprosto uživam v miru ter času zase.
Če ne bi igrali nogometa – s čim bi se ukvarjali?
Če ne bi igrala nogometa, bi se verjetno ukvarjala s kakšnim drugim športom ali aktivnostmi, kjer bi se lahko gibala in ostala aktivna.
Katere tri stvari vedno vzamete s seboj, kamorkoli greste (razen telefona)?
Kamorkoli grem, vedno vzamem s seboj denar, žvečilne gumije in slušalke.
Katere tri soigralke bi vzeli na samotni otok – in zakaj?
Vzela bi Žano (Breščak), ker je prijetna in energična oseba, ki ji popolnoma zaupam. Njena energija me vedno motivira, da razmišljam pozitivno. Saro (Ljubič)., ker je prava duša zabave – z njo nikoli ni dolgčas in vedno zna dvigniti vzdušje, tudi v napetih trenutkih. Anjo (Lukežič)., ker je umirjena, in ob njej se vedno počutim sproščeno. Zaradi njene nežnosti svet okoli mene za trenutek postane bolj miren in prijeten. To bi bila najboljša ekipa za vsak samotni otok.
Hvala, Nami, za vaš čas in iskrene odgovore. Želimo vam uspešno nadaljevanje sezone, veliko zdravja, lepih tekem in uresničenih ciljev – tako na igrišču kot zunaj njega. Bi za konec še kaj dodali – sporočilo bralcem, soigralkam ali mladim igralkam, ki šele začenjajo svojo nogometno pot?
V življenju vedno sledite svojim sanjam, verjemite vase in se trudite po svojih najboljših močeh. Uživajte v majhnih trenutkih, učite se iz izkušenj in ne bojte se novih izzivov.
Hvala vam za povabilo in lep pogovor. Želim vam veliko uspeha pri nadaljnjem delu in da še naprej tako srčno podpirate ženski nogomet.
