Tinkara Obreza je ena najopaznejših mladih slovenskih nogometašic, ki je kljub mladosti že pustila močan pečat v članski konkurenci. Njen preboj temelji na predanosti, vztrajnosti in ljubezni do igre, ki jo spremlja že od otroštva. Jesenski del sezone je zaključila kot najboljša strelka svoje ekipe, kar potrjuje njeno odločnost in izjemen občutek za gol. V pogovoru se pokaže kot sproščena, iskrena in zrela sogovornica, ki dobro razume, kaj želi doseči, hkrati pa ostaja zvesta preprostosti in veselju do nogometa. Njena pot je dokaz, da se z delom, potrpežljivostjo in pravim okoljem lahko doseže veliko, tudi v športu, kjer se dekleta še vedno borijo s predsodki. Intervju odstira njen pogled na začetek kariere, prve izkušnje med fanti, napredovanje v članski ekipi ter ambicije za prihodnost. Obenem pa razkrije tudi, kdo je Tinkara, ko ni na igrišču – sproščena, nasmejana in vedno polna energije.
Kako ste se sploh odločili, da poskusite z nogometom? Je bil to trenutek navdiha ali postopen razvoj zanimanja?
Odločitev, da bom igrala nogomet, je bil trenutek navdiha, ko smo bili z družino na morju in sva z očetom v vaški gostilni gledala svetovno prvenstvo v Braziliji. Takrat sem bila stara šest let. Ko sem po televiziji zagledala, kako igrajo, me je nogomet očaral. Ko smo se vračali domov, smo se ustavili v Hoferju, kjer sem zagledala zelene nogometne copate v barvah Brazilije. Od tistega trenutka naprej mi je nogomet pomenil največ.
Kdo je bil tisti, ki vam je na začetku dal največ spodbude? Kakšen nasvet ali podporo ste takrat najbolj cenili?
Največ spodbude sem prejela od staršev in mojega prvega trenerja, ki me je znal usmerjati in podpirati v ekipi, kjer sva bili z nekdanjo soigralko Laro edini punci.
Kaj vam je bilo v mlajših kategorijah najlepše – ekipa, tekme, druženje, napredek? Ali obstaja poseben spomin, ki ga še posebej radi oživljate? Najlepše mi je bilo to, da so me fantje lepo sprejeli. Počutila sem se tudi pomembno, saj sem bila kapetanka. Kot ekipa smo se dobro razumeli in se veliko hecali. Eden izmed najbolj živih spominov je tekma na Rakeku proti primorskemu klubu, kjer so me nasprotniki podcenjevali in se norčevali, ker sem bila punca. Na tekmi sem jim zabila veliko golov in jih spravila v jok. Od takrat naprej so name gledali enakovredno.
Kateri trenutek iz svojih prvih let v klubu bi izpostavili kot tistega, ki vam je ostal v spominu? Zakaj je ta spomin tako pomemben?
Eden najlepših spominov je piknik po koncu sezone, kjer so starši igrali proti nam. Pomemben mi je zato, ker smo se veliko nasmejali in se kot ekipa še bolj povezali. Vsako leto smo jih premagali, četudi so nas poskušali ogoljufati.
Kaj vam je bilo najtežje ob prihodu v člansko ekipo – tempo, fizičnost, odgovornost? Kako ste se spopadli s temi izzivi?
Najtežje mi je bilo to, da nisem vedela, ali se bom z ekipo ujela ali ne. Bala sem se tudi, da bodo punce in trener od mene pričakovali preveč, saj sem bila prejšnjo sezono ena izmed boljših napadalk. A punce so me lepo sprejele in hitro smo se ujele.
Kaj menite, da trener Samir Zulić najbolj ceni pri vas osebno, ne glede na vaše igralske sposobnosti?
Mislim, da ceni mojo odkritost, delavnost in prizadevanje, da z vsakim treningom napredujem ob njegovih nasvetih.
Katera njegova usmeritev ali zahteva vam je najbolj pomagala napredovati? Kako ste to prilagodili svojemu igralskemu slogu? Večkrat mi je rekel, da ne smem postati preveč nervozna ali občutljiva glede sodniških odločitev, saj to vpliva na mojo igro. Ni lahko, a zadnje čase se trudim zadržati te občutke in jih preusmeriti v nekaj pozitivnega.
Kako doživljate njegov način vodenja tekme in treninga? Ali vas motivira ali morda tudi kdaj izziva?
Njegov način vodenja doživljam zelo pozitivno. Jasno zna postaviti cilje in motivira ekipo, da iz sebe iztisnemo največ. Včasih nas tudi prijetno izzove in postavi kakšno kazen. Cenim njegovo doslednost, podporo in željo po dobrih rezultatih.
Kako bi opisali svojo letošnjo vlogo v članski ekipi? Kako se počutite v tej vlogi?
Moja letošnja vloga mi veliko pomeni, saj je ena pomembnejših. Počutim se zagnano in dobro, ker imam priložnost pokazati svoje sposobnosti in napredovati na vsakem treningu in tekmi. Veseli me, da lahko ekipi pomagam z energijo, motivacijo ali dobro igro.
Kako ste zadovoljni z osebnim napredkom v jesenskem delu sezone? Kaj je največ prispevalo k temu?
Moj napredek je viden predvsem na področju kondicije. Zavedam se, da imam še veliko prostora za izboljšave, kar me dodatno motivira. Veliko so prispevali treningi s trenerjem Zulićem ter dodatni treningi doma.
Po jesenskem delu ste z osmimi zadetki najboljša strelka ekipe. Ste pričakovali takšno učinkovitost? Kakšni so bili vaši cilji pred sezono?
Takšno učinkovitost sem pričakovala, saj sem verjela, da jo lahko dosežem. Pred sezono sem si zadala, da izboljšam zaključke in pomagam ekipi z zadetki. Verjamem pa, da lahko spomladi pokažem še več.
Katera izkušnja iz jesenskega dela vas je najbolj naučila potrpežljivosti? Kaj ste se naučili?
Najbolj me je naučilo to, da moraš počakati na pravo priložnost za gol ali zmago, tudi kadar si ju močno želiš. Naučila sem se, da potrpežljivost vedno prinese rezultate, ko jih najmanj pričakuješ.
Kje vidite največjo razliko med ekipo na začetku sezone in po jesenskem delu? Kaj je bilo ključno?
Največja razlika je v rezultatih. Najbolj smo napredovale v agresivnosti, borbenosti in uigranosti. Seveda pa moramo še veliko delati na tehniki in kondiciji. Ključno je bilo intenzivnejše delo na treningih in komunikacija.
Kaj si v nadaljevanju sezone najbolj želite izboljšati? Na katerih elementih igre želite delati?
Želim si izboljšati natančnost pri zaključkih in biti bolj odločna v ključnih trenutkih. Kot ekipa pa želimo dvigniti intenzivnost igre in tehniko.
Če bi morali izbirati: raje več lepih podaj ali več zadetkov – in zakaj?
Izbrala bi zadetke, saj me občutek, ko žoga konča v golu, najbolj osreči in mi daje nov zagon. Seveda pa cenim tudi lepe podaje, saj ekipo povežejo.
Kje se vidite v naslednjih nekaj letih? Kakšne so vaše ambicije?
Želim si še napredovati in izkoristiti svoj potencial. Vidim se v okolju, kjer bi lahko postala še boljša igralka, igrala na višji ravni in dosegala še več golov.
Ali razmišljate o igranju izven Slovenije? Bi si želeli preizkusiti nogomet v tujini?
Seveda. O tem sanjam že od malih nog in upam, da se mi v prihodnosti uresniči. Za zdaj pa sem zadovoljna v Sloveniji.
Kdo je Tinkara, ko ni na nogometnem igrišču? Kako se sproščate?
Ko nisem na igrišču, sem preprosta, energična vaška punca, ki se rada smeji in preživlja čas z ljudmi. Najbolj se sproščam ob hoji, za polnjenje baterij pa poslušam glasbo in gledam filme.
Kako bi vas opisale vaše soigralke – v treh besedah?
Verjetno bi rekle, da sem pozitivna, energična in vedno nasmejana.
Kako vam uspeva usklajevati šolanje in nogomet?
Je naporno, saj se moram veliko učiti, a mi za zdaj uspeva. Velikokrat se učim v avtu na poti na trening in nazaj, kar me dodatno utrudi.
Katera vaša navada najbolj “spravlja ob živce” soigralke, a hkrati ekipo izboljšuje?
Morda moja borbenost in vztrajnost na treningih, kar se pozna tudi na tekmah.
Če bi lahko eno stvar spremenili v svetu ženskega nogometa, kaj bi to bilo?
Spremenila bi odnos ljudi – da bi ženski nogomet spoštovali enakovredno moškemu. Zaradi predsodkov se moramo punce še bolj truditi. Začeti pa bi morali že pri mlajših generacijah deklic.
Hvala vam za pogovor in za delitev vaših izkušenj in pogledov. Želim vam še veliko uspehov v nadaljevanju sezone in v prihodnosti. Bi za konec še kaj dodali
Zahvalila bi se klubu Gažon in soigralkam, da so me po triletni pavzi lepo sprejeli in mi dali možnost igranja. Hvala tudi vam za pogovor in veliko uspehov pri nadaljnjem pisanju o ženskem nogometu.
