Mirjam Kastelec: Iskreno o golih, veri in vztrajnosti
V sezoni 2024/25 smo v Slovenski ženski nogometni ligi spremljali pravo strelsko eksplozijo – igralka, ki je v mrežo nasprotnic pospravila kar 40 žog, je nedvomno zaznamovala tekmovalno leto in si prislužila naziv najboljše strelke lige. Ob tem je skupaj s svojo ekipo osvojila tudi zgodovinsko prvo lovoriko za klub – pokalni naslov, ki je zapečatil sezono, polno borbe, zrelosti in nogometnega zorenja.
Za tem izjemnim dosežkom stoji Mirjam Kastelec, ki nogomet ne le igra, ampak ga resnično živi – iskreno, predano in z zavedanjem, da je šport le del širše življenjske zgodbe. Na igrišču je napadalka, ki čuti igro, ima “nos za gol” in zna zadeti takrat, ko je to najbolj pomembno. Izven igrišča pa je toplejša, kot bi morda kdo sklepal po njeni borbenosti – preprosta, razmišljujoča in z izjemnim čutom za ljudi.
V spodnjem pogovoru smo se z njo sprehodili od njenih prvih nogometnih spominov, preko dvomov, izzivov in zmag, pa vse do današnje vloge ene ključnih figur slovenskega ženskega nogometa. Spregovorila je o tem, kaj ji pomeni pokalna zmaga, kako ohranja motivacijo, kako dojema igro in kako jo usklajuje s študijem in duhovnostjo.
Pogovor razkriva več kot le zgodbo uspešne športnice – ponudi vpogled v razmišljanje nekoga, ki mu je pomembna rast, vztrajnost in skupnost.
Spomnite se trenutka, ko ste prvič brcnili žogo. Kaj vas je takrat pritegnilo k nogometu?
Že v vrtcu sem bila rada in veliko zunaj ter brcala žogo. Iskreno povedano, trenutka, ko sem prvič brcnila žogo, se ne spomnim (smeh). Verjetno pa mi je bila všeč družba in to, da je šlo pri brcanju žoge za veščino, izziv – vzela sem jo kot igro, v kateri se lahko nenehno izboljšujem.
Kako je izgledal vaš nogometni vsakdan kot deklica? Je bila to predvsem igra ali ste že takrat čutili, da bi lahko postalo kaj več kot le hobi?
Sprva sem ogromno časa preživela na šolskem igrišču, kjer smo igrali praktično celo poletje. Nogomet je bil predvsem zelo zabavna igra.
Proti koncu osnovne šole pa sem začela tudi sama več trenirati – kupila sem si klobučke, vadila nadzor nad žogo, a ves čas z igrivim odnosom: »Ali mi bo naslednjič uspelo bolje, večkrat, hitreje?« To igrivost želim ohraniti še danes.
Kdo je bil vaš nogometni idol v mladosti in zakaj prav on/ona? Vas je ta oseba dodatno motivirala za igranje nogometa
Nogometnega sveta nisem spremljala zelo poglobljeno, všeč pa mi je bil Fernando Torres – verjetno zaradi svojega načina igre in ker je bil napadalec.
Ste se kdaj soočili z dvomi ali predsodki, ker ste kot deklica igrali nogomet? Kako ste se s tem spopadali?
Če na kakršen koli način ne sodiš v družbene okvire, ki se pričakujejo na določenem področju, ponavadi izstopaš – kar ni nujno slabo. Moja izkušnja s treniranjem s fanti je bila večinoma zelo pozitivna: trenerji in njihovi starši so me takoj lepo sprejeli.
Fantje so bili sprva nekoliko zadržani, a so kmalu ugotovili, da sodim zraven. Ne bi rekla, da sem bila deležna kakšnih hudih predsodkov. Je pa res, da kot dekle čutiš določen pritisk (ki si ga verjetno ustvariš sama): »Jim bom že pokazala, da znamo tudi punce!« (smeh)
Kakšno podporo ste imeli doma? Kako je vaša družina gledala na vašo odločitev, da se resneje posvetite nogometu?
Doma mi nikoli niso nasprotovali – pustili so mi veliko svobode pri sprejemanju odločitev (kar velja tudi za druga življenjska področja, za kar sem staršem res hvaležna). Mislim, da ni šlo za enkratno odločitev, ampak za daljši proces.
Tako so se sproti navajali na vedno več odsotnosti, povezanih z nogometom, in mi, kot rečeno, puščali precej proste roke.
Kdaj ste prvič začutili, da imate kot napadalka »nos za gol«? Je bil kakšen trenutek, ki vam je to posebej potrdil?
Vedela sem, da sem dobra napadalka, a pri fantih to morda ni toliko prišlo do izraza. Ko sem začela igrati v ženski ligi, predvsem v članski, sem na tekmi proti Cerkljam dosegla šest ali sedem zadetkov – vsi, vključno z mano, smo bili kar malo začudeni. (smeh)
Se je vaša igra v tej sezoni bistveno spremenila v primerjavi s prejšnjimi leti?
Mislim, da ne bistveno. Ker imam vsako leto nekaj več izkušenj, v določenih situacijah morda iščem enostavnejše (in učinkovitejše) rešitve kot včasih.
Letos ste dosegli neverjetnih 40 zadetkov – številka, ki govori sama zase. Kako si razlagate ta izjemen strelski učinek?
To je predvsem posledica dobre igre soigralk, ki so mi pripravile veliko priložnosti.
Kaj vam osebno pomeni naziv najboljše strelke lige? Je to potrditev vašega truda, motivacija ali nekaj več?
Iskreno – verjetno bi mi ta naziv kakšno leto prej pomenil več. Danes ga razumem predvsem kot potrditev dobrega dela kluba.
Kako ohranjate energijo in fokus čez celotno sezono?
Mislim, da ju ne ohranjam na popolnoma enaki ali najvišji ravni skozi vso sezono – kar je, če ne igraš profesionalno, verjetno tudi pričakovano. So obdobja, ko imaš več dela na fakulteti ali kje drugje, in takrat je pomembno, da imaš določene navade, ki niso nikdar predmet pogajanj – izvajaš jih, pa naj se dogaja karkoli.
Te ti omogočajo, da v najslabšem primeru vsaj stagniraš, verjetneje pa ves čas po malem napreduješ. Je pa seveda tudi več obdobij, ko se lahko nogometu posvetiš bolj (zame je eno takih na primer zdajle).
To je čas, ko lahko treninge še bolj prikrojim individualnim pomanjkljivostim, ki jih opažam. Zahteva pa takšen način več časa, samorefleksije in načrtovanja, za katerega v določenih delih sezone enostavno ni časa.
Kateri gol iz letošnje sezone vam pomeni največ in zakaj prav ta?
V tej sezoni mi največ pomeni gol Katje Turk v finalu pokala – verjetno ni treba razlagati, zakaj. (smeh)
Kako bi opisali Urško Žganec kot trenerko in vodjo ekipe?
V zadnjih letih je po mojem mnenju močno napredovala – tako strokovno kot na drugih področjih. To je rezultat izkušenj in velikega truda, ki ga vlaga v svoj razvoj.
Res živi za nogomet. Ekipo vodi vedno bolje, vedno bolj se zaveda psiholoških nians, ki jih mora dober trener poznati, predvsem pa raste tudi v nogometnem znanju.
Kaj menite, da je bil njen največji prispevek k letošnji uspešni sezoni?
V finalu pokala je bila gotovo ključna taktična priprava – rešitev, ki je v dani situaciji odlično delovala. Trenersko delo je nehvaležno, ker kvaliteta opravljenega dela ni vedno v korelaciji z uspehom, tokrat se je poklopilo.
Svoj delež pa so gotovo prispevali tudi dobri odnosi in psihološka priprava.
Kako ste doživeli zadnji sodniški žvižg ob koncu finala in osvojitev prve lovorike v zgodovini kluba?
Bila sem utrujena – in zadovoljna. (smeh)
Kaj vam pomeni ta pokalna zmaga, še posebej po dveh izgubljenih finalih v preteklih letih?
Kaže, da se vztrajnost in delo dolgoročno obrestujeta.
Kako je ta zmaga vplivala na vašo samozavest in motivacijo za prihodnost?
Potrdila nam je, kar smo že vedele – da lahko igramo z vsakim nasprotnikom v ligi in ga tudi premagamo. Gotovo pa predstavlja še nekaj dodatne motivacije pred vstopom v novo sezono.
Kaj po vašem mnenju pomeni ta uspeh za prihodnost ženskega nogometa v Ljubljani in širše v Sloveniji?
Upajmo, da bo v Ljubljani spodbudil večjo podporo ženskemu nogometu – tako finančno kot na drugih področjih. Za slovenski ženski nogomet pa je dobro, da postaja liga vse bolj konkurenčna.
Če je liga preveč nehomogena, to škodi tako zanimanju gledalcev kot razvoju igralk.
Trenutno ste tudi članica A-reprezentance. Kako doživljate igranje s slovenskim grbom na prsih? Je to čast, breme ali oboje?
Vsekakor izključno čast.
Kako bi opisali razliko med igranjem za klub in za reprezentanco – tako taktično kot čustveno?
Taktične razlike so odvisne od tekme, je pa reprezentančni nogomet gotovo na višjem nivoju – vse se pdvija hitreje, natančneje. Čustveno pa je čudovit občutek zastopati svojo državo.
Rada imam Slovenijo in reprezentanca me večkrat opomni, kako velika sreča je živeti v miru, brez vojn, v državi z lepo naravo in krasnim jezikom. (smeh)
Kako bi se opisali kot oseba, ko niste na igrišču – stran od žoge in stadiona?
V večini vidikov sem seveda ista, mislim, da se tvoja osebnost težko ne odslikava na igrišču. Morda sem zunaj igrišča nekoliko bolj zadržana, manj jezljiva in prijaznejša, kot se zdi tistim, ki me poznajo samo z igrišča (sploh če so me ujeli v kakšnem "mojem trenutku" – za kar se jim opravičujem!). (smeh)
Kaj najraje počnete za sprostitev, ko želite popolnoma odklopiti od nogometa?
Zelo rada berem, igram kitaro, grem tečt, v hribe, plavat ali na kolo. Molitev mi tudi veliko pomeni – hodim na adoracijo, k maši. Sprošča me tudi preživljanje časa z družino in prijatelji.
Ste bolj jutranji ali večerni tip? Kako izgleda vaš prost dan?
Sem bolj jutranji tip. Na idealen prost dan se zbudim brez budilke, a vseeno zgodaj, grem ven v naravo, malo tečem, grem k maši, nato pa berem dobro knjigo. V miru (po možnosti skupaj z nekom) skuham odlično kosilo, popoldan pa preživim z družino ali prijatelji – gremo v hribe, na kolo, na večerjo, se pogovarjamo ...
Kaj vam pomenita družina in domače okolje?
Družina mi veliko pomeni – rada sem z njimi. Letos, ko sem bila nekaj manj doma, sem še bolj začutila, kako dobri in zabavni ljudje so ter kako srečna sem, da jih imam. Hvaležna sem tudi za dobre odnose s starimi starši ter številnimi strici, tetami, bratranci in sestričnami.
Kaj bi si želeli, da ljudje o vas vedo, pa tega ne razkrivajo statistike?
Odvisno kateri ljudje (smeh). Verjetno to, da sem precej preprosta oseba in da – če kaj potrebujejo – naj me kar pocukajo za rokav in vprašajo.
Hvala za pogovor. Želimo vam vse najboljše na nogometnih zelenicah in tudi zunaj njih. Bi za konec želeli še kaj dodati?
Da sebe ni treba jemati preveč resno – življenje pa. Da je rast edini pravi izraz življenja. Da je nogomet vrhunska stvar, ki ti ogromno da, a verjetno ni najpomembnejša stvar na svetu. In da vas ima Bog rad – jaz pa tudi. (smeh)
